Dvestopeta epizoda podkasta O.B.O.D. je prva v koledarskem letu 2025. Agenti Mito, Igor in Aljoša so v goste tretjič povabili umetnostno zgodovinarko Nino Misson in s skupnimi močmi se lotijo filma Nosferatu (2024). Nini se je zdel predvsem vizualno fantastičen, prava gotska poezija, v nekem smislu ji je bil celo pravljičen, za razliko od interneta ni imela problema z brki, je pa velik vtis nanjo naredila Lily-Rose Depp s svojo izredno fizično igro, poleg tega pa opaža, da žensko Nosferatu v tej priredbi tudi privlači; Igor se med ogledom filma ni mogel znebiti podobe Robotnika Jima Carreyja, ugotavlja, da Nosferatu ni (več) romantična literatura, ampak procesira travme prve svetovne vojne in pandemije španske gripe, zaznal je sicer nekaj težav s tempom in motivacijo likov, upa pa, da se bo Skarsgård uspel spet sprostiti v vlogi morilskega klovna; Mito ugotavlja, da je Eggers znova zgodovinsko obsedeno natančen, čeprav je v filmu našel eno napako, poudarja, da sta pošastni Nosferatu in aristokratski Drakula dva zelo drugačna stvora, Orlok je poosebljena kužnost in melanholija, sicer pa je film zanj estetsko dovršen, tehnično, vizualno najbolj zanimiv; Aljoša meni, da Eggers z vključitvijo telesne groze namerno modernizira zgodbo Nosferatuja, všeč mu je prikaz vampirja kot razpadajočega trupla, vrnitev k mitološki podlagi krvosesov, po njegovem mnenju gre tudi za zgodbo o presežnem in potlačenem ženskem užitku, nekoliko pa ga je zmotilo to, da je film mogoče brati tudi kot zgodbo o krivdi za žensko seksualno željo. Govorijo še o plemiških brkih, slabih režiserjih, rdečih zastavicah, tumorjih, nepotešljivem apetitu, steznikih in okultizmu. Citat epizode: »Lepotica in Zver za darkerje.« [Poslušaj]
