Dvestočetrta epizoda podkasta O.B.O.D. je VII. novoletni specijalc. Agenti Mito, Igor in Aljoša so v goste prvič povabili filozofinjo, publicistko in pisateljico Jelo Krečič in s skupnimi močmi se lotijo klasike Šund (1994). Jela ugotavlja, da Tarantinovi junaki nekul naredijo kul in da kljub eklekticizmu slogov pri Tarantinu ne moremo govoriti o relativizaciji resnice, saj drugih filmov tudi ne citira iz igrivosti, ampak iz ljubezni do filmske umetnosti, poleg tega se ji zdi, da se v filmu izkaže tudi njegova ljubezen do prikazovanja malih, obrobnih ljudi Los Angelesa, malih kriminalcev, ki dobijo ves prostor, kar je zelo političen obrat od velikih zgodb preteklosti; Igor ugotavlja, da so za film zelo pomembni razpleti in preobrati, zato pri ponovnem ogledu ne čutiš istega užitka v zgodbi, čeprav jo znaš še vedno ceniti, zdi se mu, da film fetišizira heroin in odvisnost, sicer pa je zanj značilna izredna demokratičnost, saj se Tarantino osredotoča na več likov enakovredno, poudarja pa še, da je bil soundtrack filma povsem samostojen izdelek; Mito opozarja, da Tarantino žanrske like postavlja v drugačno luč in pušča sceno, da razpira njihovo zakulisje in se razvije onkraj klišeja, da postanejo liki tako resničnejši, sicer pa zlasti za Šund velja, da Tarantino nasilje pogosto postavlja v domače, varno okolje, kulturne vplive filma pa postavlja v presek kulture grandža, videotek in dostopnosti filma ter prelamljajoče se logike hiperteksta; Aljoša meni, da je Šund zlasti za mladega moškega vedno pomenil temelj filmske izobrazbe, četudi ga nikoli nisi gledal, vsi poznamo podobe iz filma, pri ponovnem ogledu je zlasti opazoval, kako Tarantino z detajli gradi karakterizacijo likov v nelinearni strukturi, in postmodernizem vidi v literarnem prevpraševanju pomena besed pojmov in znakov. Govorijo še o moških, heroinskih odvisnikih, šund literaturi, Forrest Gumpu, rasizmu, duši, hiperrealizmu nasilja in veceju kot liminalnem prostoru. Citat epizode: »Malce snobovsko se počutim.«
